Mladinska skupina KPD "Bazovica"

Poročila z izletov

Spoznajmo Slovenijo 3
Izlet na Gorenjsko, Spoznajmo Slovenijo 2
Izvir Rječine, izlet mladih
Zamejski vikend na Pohorju
Izlet na Bled, Spoznajmo Slovenijo 1

01-02. november 2008
Spoznajmo Slovenijo 3
Jasmina Dlačić

Vesela Mladinska skupina je začela v zgodnjih urah sobote svoj tretji pohod na spoznavanje lepot naše dežele Slovenije. Letos nam je cilj bil obiskati Ptuj in Lendavo kako bi čim bolj spoznali ta za nas neodkriti del Slovenije. Po naglem zavijanju za Ptujsko goro (nismo vedli da imamo tako izkušenega voznika z nami), Damjanovem vodenju avtobusa pod mostom (to je nekaj kaj bomo dolgo spominjali) in napačnem zavijanju (šele takrat smo zvedli da je nego že bil tam in da ve pravo pot) prišli smo do Ptujske gore. Lepota crekve Marije-zavetnice s plaščem nas je očarala. Njena zunanjost pa še predvsem notarnjost joj je z pravom dala ime biser gotike na Slovenskem. Pogledali smo si film in poslušali duhovnika ki nas je seznanil z legendo o njenem nastanku in pomembnosti v zgodovini ter postanku njenega drugega imena Črna gora. Žal ker čudovitega razgleda, po pričah naše vodičke, nismo uspeli zagledati zaradi melge vsekakor pa obstaja da se je vredno vrnuti nazaj še enkrat v ta kraj.
Po Ptujski gori nadaljevali smo pot na Ptujski grad in si ogledali njegove muzejske zbirke. Za muzej velja da je najbolj obiskani muzej na Slovenskem vsaj ga obišče vsako leto več kot 700.000 obiskovalcev. Spoznali smo kako so živela ptujska gospoda skrozi stoletja, sprehodili se po njihovih sobah in arkadah, ogledali si izložbo ptujskih mask, starih godbenih in drugih instrumentov, ter se okušali v dvigovanju replike mača nekdanjih vitezov. Pot smo nadaljevali skrozi srednjeveško mestno jedro ki je znano kot mesto-muzej in si na sprehodu ogledali nekdanji dominikanski samostan, glavno srednjeveško ulico, mestni stolp, cerkev Sv. Jurija, Slovenski trg, Mestni trg, minoritski samostan, Orfejev spomenik, Florijanov spomenik ter ostale med 200 različnih spomenikov zaradi katerih je Ptuj dobil nadime mesto-muzej. Seveda da nebi bilo prav da smo odšli iz Ptuja pa ne pokusili znanih ptujskih vin v kleti Hotela Mitra. Kako noč ima moč, degustacija je prišla kot dober uvod v večernjo zabavo do ranih ur.
Po kratki noči pot smo nadaljevali proti Lendavi. Vožnja skrozi naravo odkrivala nam je nove lepote slovenskega podeželja. Prihod pa v Lendavo nas je ostavil brez besede ko smo si ogledali novi kulturni dom. Nekaj res enkratnega za pogledat in občudovat njegovega arhitekta z idejami. Pot smo v spremstvu vodičke nadaljevali peš skrozi mesto in na poti pokukali v Sinagogo in si ogledali postav obreda židovske poroke in zgodovino lendavskih židov ki so v mesto prišli sredi 18 stoletja in dali zagon tem malem mestu. Na naši poti proti Lendavskemu gradu obiskali smo tudi cerkev sv. Katarine. Na Gradu odkod je razgled na staro mestno jedro in novi del mesta smo si ogledali zanimive alheološke najdbe ter nekaj različnih zbirk umetnin. Dobesedno bez besede so ostali vsi ko so odprli vrata sobe metuljev. Več kot nekaj tisoč različnih metuljev iz vsih koncov sveta. Nevem kdo ni fotografiral vsaj enega za spominček. V nesporedni bližni Grada v Lendavskih goricah smo si ogledali staro pokopališče, cerkev sv.Trojice in mumijo Mihaela Hadika po legendi iz 17 stoletja. Dokler smo pričakali kosilo sprehodili smo si po Lendavi še enkrat v miru uživali v čudovitem sončnem dnevu. Ogled kleti stare 300 let in pogled na ogromne stare in tudi nove bečve nas je navdušil. Tako da smo komaj dočakali pokušati njihov zaklad. Bograč je večina prvič pokusila in vse to skupaj smo zasladili z okusno prekmursko gibanico. Rekli bi da vsemu lepemu hitro pride konec, no nas je še čakala pot skrozi Madžarsko nazaj na Reko. V avtobusu smo že premišljali kateri konec Slovenije nismo še obiskali in kam se bomo, upam v istem dobrem društu, zopet drugo leto napotili.

18-19. november 2006
Izlet na Gorenjsko
Petra Aničić: Spoznajmo Slovenijo 2

Dvodnevni izlet mladinske skupine je imel ustrezen naslov Spoznajmo Slovenijo. Zahvaljujoč vsestranskemu in energičnemu vodiču Slavku Mežku smo namreč v tem kratkem času imeli priložnost kar dobro spoznati manjši, a izredno zanimiv del sosednje države, predvsem s kulturne, naravne in zgodovinske plati. Avantura se je kot po navadi začela zgodaj zjutraj na Delti, s pozdravom voznika Tončija in preštevanjem navzočih. Prvi del poti nam je bil večinoma znan: od Rupe do Ljubljane, Kranja in Radovljice, kjer nas je čakal vodič, poln volje, da nam predstavi vse očarljivosti Gorenjske. Pot smo začeli pri Vrbi, rojstni vasi Franceta Prešerna, največjega slovenskega pesnika in, kar nam je bilo manj znano, odvetnika. Rodil se je 3. decembra 1800 v hiši, ohranjeni v izvirni obliki in spremenjeni v muzej. Študentka Urša nam je na kratko predstavila Prešernovo življenje in izobraževanje ter naštela njegova izredna dela, od katerih naj omenim pesem Zdravljico, ki je tudi državna himna Republike Slovenije. Prešernova rojstna hiša je tipična gorenjska hiša iz začetka 18. stoletja: v osrednjem prostoru je na desni strani dnevna soba, hiša, z veliko pečjo, ob kateri se je zbirala družina, otroci pa tudi spali. Manjša spalnica za starše, kamra, v katero je vhod iz dnevne sobe, je imela zibelko za najmlajšega otroka in samo eno, dokaj majhno posteljo, široko manj kot meter (80 cm), dolgo pa približno meter in pol. Naravnost iz dnevne sobe je bila crna kuhinja, z ognjišcem in pripadajočim priborom, kot so kotliček za kuhanje, razne žlice, kuhalnice, grebljice ..., pa tudi dimnik, ki pa je bil nekoliko stran od ognjišca, zato tudi naziv crna kuhinja. Dim se je namreč dvigoval in valil nad ognjišcem po vsem prostoru, vse do dimnika. Tako je obenem sušil meso, ki je viselo naokrog, zidove pa barval z gostimi, crnimi sajami. Poleg osrednjega prostora sta na levi strani dve sobi, v katerih so shranjeni Prešernovi rokopisi, pisani v številnih svetovnih jezikih.Po kratkem okrepčilu - Urša nam je ponudila zaseko in jabolčni sok - smo se sprehodili po vasi. Značilno podobo ji dajejo lesene hiše s strmimi strehami, kadeči se dimniki in rezgetanje konj. Prispeli smo tudi do stare lipe, okoli katere je šestnajst kamnov, ki predstavljajo vaške družine. Včasih so tam potekale živahne razprave, to je bil parlament v malem, kjer so družinski starešine razpravljali o tekočih problemih in prihodnosti vasi. Krajši sprehod nas je pripeljal do cerkvice sv. Marka, od koder se odpira lep razgled na Karavanke, ki mejijo na Avstrijo, in slikovite vasice pod njimi.
Po petminutni vožnji smo prispeli v bližnje Doslovce, rojstni kraj Frana Saleškega Finžgarja, velikega slovenskega pisatelja in dramatika. Ogledali smo si njegovo rojstno hišo, ki je prav tako ohranjena in preurejena v muzej. Mira Novak nas je kar obsežno seznanila z njegovim življenjem in delom. Finžgarjeva hiša se nekoliko razlikuje od Prešernove: ima sicer dnevno sobo s pečjo, spalnico za starše in crno kuhinjo, a tudi podstrešje za sušenje zdravilnih rastlin. Razgled na vso dolino pa pojasnjuje, od kod Finžgarju dar za opisovanje. V Doslovcah smo si pred osnovno šolo ogledali še doprsne kipe velikanov, rojenih v tej vasi in znanih po vsej Sloveniji in zunaj nje: poleg Prešerna in Finžgarja sta tu še književnika Matija Čop in Janez Jalen ter čebelar Anton Janša. Kosili smo v gostilni Lovski dom Stol pri Završnici in se sprehodili ob umetnem akumulacijskem jezeru, ki je včasih napajalo prvo večjo elektrarno v Sloveniji, hidroelektrarno Završnica na Gorenjskem, zgrajeno leta 1915, s katero so bili postavljeni tudi prvi kilometri daljnovoda in lokalnega omrežja. Pokrajina se je znova pokazala v svoji izredni lepoti, z rumenimi macesni, modrozeleno vodo in barvitim jesenskim odpadlim listjem, naši želodčki so bili polni, izrazi zadovoljni, poleg vsega je bil tu še vodic Mežek, naš neizcrpni vir podatkov.
Po vrnitvi v Radovljico smo na glavnem trgu opazili rojstno hišo Antona Tomaža Linharta, znanega zgodovinarja in prvega slovenskega dramatika, zatem pa smo odšli v znameniti čebelarski muzej, ki je prava redkost tudi v svetovnem pogledu. Tehniški del muzeja prikazuje najbolj tipična bivališča čebel in čebelarsko orodje, biološka soba življenje in delo avtohtone čebele kranjska sivka (apis mellifera carnica), likovni del pa posebnost slovenske ljudske kulture - poslikane panjske končnice. V zgodovini slovenskega čebelarstva so med drugimi omenjeni tudi Janez Vajkard Valvasor, ki je leta 1689 v knjigi Slava Vojvodine Kranjske prvič omenil panjsko končnico kot iz desk zbit panj; znameniti čebelar Anton Janša, ki je leta 1771 prvi učil, da se matica plemeni (oplodi) izven panja v zraku, in ugotovil, da jo oplodi vec trotov in ne le eden, kot so na splošno mislili do sredine 18. stoletja; Peter Pavel Glavar, ki je iz nemščine prevedel in z lastnimi spoznanji dopolnil Janšev Pogovor o čebelnih rojih in s tem postal tudi pisec prve slovenske strokovne knjige; Mihael Ambrožič in Jan Strgar, svetovno znana trgovca s čebelami. Pri čebelah je posebej zanimivo njihovo sporazumevanje, kamor sodi tudi zibajoči ples, s katerim si sporočajo lego paše. Odkril ga je Karl von Frisch in za svoje raziskovanje čebel leta 1973 kot edini s tega področja prejel Nobelovo nagrado (dodeljeno za fiziologijo ali medicino, skupaj z njim pa sta jo takrat prejela še etologa Konrad Lorenz in Nikolaas Tinbergen, op. ur.).
V Klubu radovljiških študentov smo naleteli na zaprta vrata, pa smo pustili sporočilo s pozdravi in našimi podatki v upanju, da se bomo lepega dne tudi srečali. Odšli smo v hostel Penzion Bledec in tam so nas po napornem dnevu čakale tople sobe in krajši oddih pred večerjo v eni izmed blejskih gostiln. Večina pa je ta čas namenila sprehodu okoli jezera. Drugo jutro smo pot nadaljevali ob jezeru, mimo Vile Bled, ki je bila nekdaj v lasti dinastije Karađorđevič in pozneje Titova rezidenca, zatem ob Savi Bohinjki (pri Radovljici se oba pritoka Save združita) in Soteski med Pokljuko in Jelovico, pa skozi Bohinjsko Bistrico, Ribčev Laz in Staro Fužino do Bohinja, največjega slovenskega stalnega jezera. V Stari Fužini smo si ogledali še Planšarski muzej. Bohinj je bil namreč stoletja najmočneje planšarsko središce, s številnimi planinami, ki segajo tik pod vrh Triglava. Razvito je bilo planšarstvo z mlekarstvom v najintenzivnejši obliki. Od maja do sredine junija so se planšarji z živino selili najprej na nižje in zatem na višje planine, jeseni pa se spet vračali v dolino. Muzej je bil odprt leta 1971, obsega pa lesen planšarski stan z notranjo opremo, ohranjeno pa ima tudi originalno sirarsko delavnico z velikima vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebcev sira. Obilica fotografij nazorno predstavlja življenje sirarjev.
V bližnji vasi Studor smo se slikali pri eni najznačilnejših in najslikovitejših skupin vezanih kozolcev, vodič Mežek pa nam je spregovoril o projektu Ohranimo slovenski kozolec. Ogledali smo si tudi Oplenovo hišo, bohinjsko domačijo iz 19. stoletja, preurejeno v muzej bivalne kulture. Oskrbnik Gregor Resman nam je prišel naproti oblečen v nekdanjo vsakdanjo bohinjsko nošo, s pipo v ustih in klobukom, za katerega je zataknil pero najlepšega petelina. Odprl nam je hišo, ki je, kot pravi, tudi hiša dejavnosti in doživetij. Ogledali smo si crno kuhinjo, dnevno sobo, statve in celo neko staro knjigo o matematiki. Pokazal nam je starinski voz, vec različnega orodja in hodulje, katerih uporabo je hrabro tudi pokazal. Po fotografiranju s slikovitim vodičem smo se sprehodili po vasi in pri eni od kmetij so nas pogostili s sirom in jabolčnim sokom, po ogledu sirarne pa smo sir kupili tudi za domov.

Še postanek v Bohinju, posnetek in sprehod do spomenika planincem, Luki Korošcu, Matevžu Kosu, Štefanu Rožicu in Lovrencu Willomitzerju, ki so se 26. avgusta leta 1778 (na pobudo Žige Zoisa, op. ur.) prvi povzpeli na Triglav, najvišji slovenski vrh.
Sledil je zanimiv del vožnje po gosti megli in ozki, ovinkasti cesti čez Soriško planino. Ob tem še ena pohvala vozniku Tončiju, ki nas je na Reko pripeljal čile in zdrave. V Sorici, rojstnem kraju slikarja Ivana Groharja, velikega impresionista, smo si ogledali še njegovo rojstno hišo in osupli zastali pred lepoto njegovih slik, tako pokrajin kot tudi portretov. Slabo vreme in rahel dež pa sta botrovala temu, da zelenih pobocij Sorice nismo doživeli v vsej njihovi popolnosti, a se nismo dali: med vožnjo skozi Zali Log in Železnike smo si razdelili škatlo piškotov, na naslednji postaji, v Dražgošah, pa smo spremljali pripravo medenega peciva, malih kruhkov. Neverjetno je, s kakšnim potrpljenjem in natančnostjo se jim pri delu posvečajo domačinke.
Po kosilu v Kropi, središču železarske industrije, je bil zadnji ogled namenjen kovačnici, kjer nam je pravi kovač, s kladivom v rokah in pri toplem ognju med dvema močnima udarcema v razbeljeno železo povedal, kakšen je bil včasih delovni dan. Za doživetje prave kovačnice pa smo kot darilo vsi prejeli enkraten primerek žeblja.
Slovo je bilo žalostno: vodič Mežek se je odpravil proti svojemu domu na eno, mi pa na drugo stran. Tako je vedno, človeku je lepo, posluša, gleda, uživa, potem pa, meni nič, tebi nič, je že znova na cesti, tokrat v drugi smeri, vrača se domov in v nov delovni teden, nova izkušnja pa ostaja mrtva črka na papirju. Ostaja le upanje, da bodo vsaj fotografije ponudile vpogled v del tistega, kar smo videli, in da bodo posnetki oz. DVD pričarali lepote Gorenjske tako, kot smo jo sami doživeli.

DVD z izleta na Gorenjsko - kdo želi, naj prinese prazen DVD in si kopira posnetke z izleta

3. november 2006
Izvir Rječine, izlet mladih
Ivana in Petra Aničić:

Mladinska skupina je organizirala piknik pri izviru Rječine. Zgodaj zjutraj, že ob osmih, smo se, še vsi zaspani, zbrali na Delti. In se odpravili na pot. Nekateri po nakupu potrebnih stvari, drugi pa do Kukuljanova, od koder pelje gozdna pot ob Rječini. Hladno jutro in vedrina neba sta storila svoje in prebudila napol dremajoče sprehajalce, k temu pa sta pripomogla tudi sprehod in pogovor o dogodivščinah s prejšnjih izletov in načrtih za prihodnje. K izviru Rječine smo prispeli z idejo o pečenju na žaru, toda treba jo je bilo tudi uresničiti.

Moške roke in moči so se združile in sklenile prižgati ogenj, prinesli so celo manjšo sekiro in napravili trske. Vzelo jim je nekaj časa, pošteno so nas tudi nasmejali, toda prva nabodala mesa so se kmalu vrtela... Nekateri smo medtem uživali na jutranjem soncu, kartali, igrali nogomet in badminton ali pa poležavali na travi in poslušali žuborenje Rječine. Pogovarjali smo se o marsičem, se smejali, greli ob toplem ognju, nekateri pa so se odločili, da prečkajo reko, toda nekje na polovici so ugotovili, da je za ta podvig nekoliko prehladno. Čas je hitro minil in kmalu smo morali počasi počistiti za seboj in se pripraviti na vrnitev. Odpravili smo se tako, kot smo tudi prišli, nekateri peš, drugi z avtomobilom. Mračilo se je že in nad reko se je začela dvigovati megla, mesec pa nam je kazal pot, po kateri smo se vračali in pozdravljali druge izletnike ter hiteli novim obveznostim naproti ... Resnično, še en super izlet, moramo ga ponoviti!

11-12. februar 2006
Zamejski vikend na Pohorju
Jasmina Dlačić:

Zelo smo bili veseli, ko smo prejeli povabilo, ki nam ga je poslala Študentska organizacija Univerze ŠOU Maribor kot organizatorka Zamejskega vikenda na Pohorju. Pričakovali smo, tako kot lani, nekaj novih izkušenj, ki nam bodo dobrodošle pri organizaciji našega Kluba, in seveda obilo dobre družbe. Ko smo (poleg podpisane še Tanja Fućak, Andrej Grlica in Damjan Pipan) v soboto, 11. februarja, prispeli na Pohorje, smo se hitro znašli in poiskali Andrejev dom - Pajk, kjer je bilo letos organizirano srečanje. Tam smo se srečali z našimi gostitelji in se seznanili s člani drugih klubov, iz Gradca in IZZE, ter se veselo lotili dela. Tema letošnje delavnice je bila uresničevanje skupnih projektov in izdelava programskega načrta. Razdeljeni smo bili v tri skupine, v vsaki po en član iz vsakega zamejskega kluba. Po kratkem uvodu o tem, kaj je naš cilj, in po navodilu, kako izpolnjevati nekatera mesta v dokumentu, smo hitro začeli delati. Kmalu smo ugotovili, da imajo skoraj vse tri skupine zelo podobne ideje in zamisli o projektih, ki bi jih lahko skupaj uresničili. Ob večerji smo tako veselo nadaljevali s proučevanjem idej in se pogovarjali, kaj in kako bi lahko vse skupaj storili. Dobro razpoloženje je vladalo še po večerji in dolgo v noč. Drugo jutro, v nedeljo, smo se po zajtrku neformalno pogovarjali o tem, kaj se dogaja na ŠOU Maribor in kako se nadaljuje naš skupni projekt Portal za zamejske klube. Kmalu se je tudi to srečanje končalo in po kosilu smo nadaljevali pot proti Reki, polni novih izkušenj in z željo, da uresničmo našo idejo o skupnem projektu.

23. oktober 2005
Izlet na Bled, Spoznajmo Slovenijo 1
Ivana Aničić:

Mladinska skupina je izlet na Bled po besedah pobudnice Barbare Riman organiziral z namenom, da bi se med ogledom tega simbola slovenskega turizma tudi bolje spoznali med seboj in se dogovorili za konkretne naloge v prihodnje. Izlet je vodila Jasmina Dlačić, prispevek pa je poslala udeleženka Ivana Aničić.

Na sestanku skupine mladih smo izvedeli, da gremo na izlet na Bled. Zamisel, da bi to bila tudi spodbuda za mlade člane, je ... uspela! Ob odlični organizaciji smo dan preživeli v koristnem in poučnem sprehodu, pa tudi družba je bila več kot odlična. Obilici šal in smešnim dogodkom smo se smejali ves dan! Zjutraj, že preden je sonce posijalo na našo prelepo Reko, so prihajali še zadnji člani.
Vkrcali smo se v avtobus in se odpravili proti Sloveniji, v smeri Vintgarja. Sprehodili smo se ob kanjonu, gledajoč reko in drevesa v jesenskih barvah okoli nas. Modra reka, sivo-crne skale, drevesa z rumeno-rdeče obarvanimi listi ... Krasni primerki ohranjene narave ... Po sprehodu ob kanjonu sta bila na vrsti obisk Blejskega jezera in kosilo. Krajšemu sprehodu in dobremu kosilu je sledil ogled otočka in cerkve na njem ter zvonjenje za srečo. Plovba s čolnom je bila kratka, pripovedovali smo si šale in se spoprijateljili z voznikom. Zatem smo se povzpeli na stari grad. Vstop skozi obzidje nas je popeljal v davne čase dvorske gospode. V stari tiskarni smo spremljali tiskanje raznih slik, si ogledali muzej in občudovali star dekliški okostnjak, pozneje pa tudi cerkvico. Obisk obzidja se je končal s kavo, z lovljenjem golobov na terasi in pogledom na prekrasno Blejsko jezero, v katerem so odsevali še zadnji sončni žarki. S starega gradu smo se odpravili na torte, natančneje, kremne rezine oz. "kremšnite". Med pogovorom o novih izletih smo tam pričakali noč... In že je sledila vrnitev v avtobus. Študente smo z najboljšimi željami pustili v Ljubljani, mi pa smo potovanje na Reko nadaljevali ob smehu in poslušanju nekaterih starih pesmi.